Izobraževanje

IRD (Integrativna razvojna dinamika) je metoda, ki je bila razvita v Centru za integrativni razvoj in temelji na neoraichianskem pristopu ter je nadgrajena in obogatena z integracijo psihodinamike in nevroznanosti, specifične metodologije za delo z zgodnjo travmo, bioenergetske metode (A. Lowen), temeljne transpersonalne psihoterapije, metodo zavestnega gibanja in plesa, plesno terapijo ter s tehnikami meditacije in čuječnosti.

Z metodami, ki izhajajo iz telesno usmerjene psihoterapije, se osredotočamo na telo. Tako postanejo čustveni in psihični procesi celoviti. Nivoji, na katerih pristopamo k osebi, pa se medsebojno podpirajo in dopolnjujejo. Poleg naštetega sledimo celotnemu psihološkemu procesu skozi okvire teorije objektnih odnosov in teorije navezanosti, zemljevida predosebnega, osebnega in nadosebnega ter v skladu z najnovejšimi odkritji na področju nevropsihologije.

Principi in tehnike dela se prilagajajo različnim strukturam klientov. Delo z zastoji, ki so nastali v zgodnjih razvojnih fazah, je usmerjeno k dopolnjevanju delov psiho-fizične strukture. Gradi se občutek sebe, občutenje telesa ter zmožnost večjih in bolj intenzivnih čutenj.

Po drugi strani pa je delo z zastoji, ki so nastali kasneje, bolj usmerjeno v delo z blokadami in mišičnim oklepom, ki preprečuje prost pretok potlačenih impulzov. V praktičnem smislu to pomeni, da povezujemo nagonske impulze, občutke in miselne procese z dihanjem, glasom in telesnimi gibi, da bi na tak način lahko klientu pomagali pri povezovanju z avtentičnim izražanjem in odpiranjem resničnim ranljivim potrebam. Klientu z lastnimi telesnimi gibi omogočimo sprostitev napetosti in mu pomagamo pri povezovanju in sprejemanju odcepljenih čustvenih vidikov.

Cilj takšnega dela je pomagati klientu, da se vrne k svojim resničnim impulzom in potrebam ter tako postopoma najde način, da jih odraslo zadovolji v vsakodnevnem življenju.

Pri delu s travmo uporabljamo različne tehnike, ki omogočajo travmatični energiji izstop iz telesa in živčnega sistema. Če gre za zgodnjo razvojno travmo, se proces katalizira s principi prizemljitve in utelešenja ter graditve občutka varnosti v telesu, ki je bodisi manjkal ali bil poškodovan s travmo.

Z vzpostavitvijo pretočnega telesa se odpre bolj svoboden in spontan tok energije skozi telo, kar spremlja spontana sprememba dihanja, ki postane globlje, svobodnejše in širše. Z dihalnimi tehnikami se sprošča diafragmo (trebušno prepono) in ostale mišice, ki sodelujejo pri dihanju, kar odpre tudi čustveno bolečino, vendar kasneje tudi užitek, ki se pojavi naravno, ko sta telo in živčni sistem umirjena in varna.
Glas je prav tako pomembno orodje, saj osvobaja dihanje in nam pomaga, da odpremo pretok energije in čustev skozi telo.

Ob gibanju uporabljamo dihanje in glas za usmerjanje namere.

V našem pristopu poudarjamo pomen prepoznavanja, izražanja, sprejemanja in predelave negativne namere. Na ta način spodbujamo kliente in udeležence programov, da zavestno izbirajo pozitivno namero pri uresničevanju svojih življenjskih ciljev.

Zato menimo, da je resničen transpersonalni razvoj mogoč le s spremembo, ki potem odpre prostor resnični transcendenci.